Tovst: celjska smučka

19. 3. 2025

Smučanje se je že v času med obema vojnama v Sloveniji označevalo za »ljudski sport«. Tudi na Celjskem se je predvsem v okviru različnih društev pa tudi individualno razvijal ta šport predvsem med meščanstvom, pri čemer je bila ena glavnih ovir razmahu draga in s tem težje dostopna oprema. Celjska športna trgovina Kramar & Mislej je v katalogu iz leta 1937 ponujala tudi že smuči slovenskih proizvajalcev, a nimamo podatkov, da bi v Celju kdo že serijsko izdeloval prepoznano in široko dostopno smučarsko opremo. Razmere pravzaprav dozorijo do te mere šele v času po drugi svetovni vojni, ko v sklopu športnih, družbenih in političnih sprememb postaja smučarski šport vse bolj dostopen množicam. Z državnimi podporami se spodbujajo tečaji in oblast si zelo prizadeva, da bi smučanje postalo dostopno čisto vsakomur.

Od leta 1949 se je tako v lesno-obrtnih delavnicah Mestnega ljudskega odbora na Cankarjevi ulici pričela proizvodnja smuči blagovne znamke Tovst. Smučarjem in pohodnikom bo znano, da je ime povzeto po vrhu nad smučiščem pri Celjski koči, ki se je že od začetka tridesetih let proslavilo kot eno prvih prizorišč tekem v alpskem smučanju v Sloveniji. Proizvodnja je v začetku temeljila na osnovnem modelu navadnih jesenovih smuči, ki naj bi zadovoljil dostopnost in množičnost tega rekvizita. Smučarska delavnica pa je s časom sledila razvoju in za trg pričela izdelovati tudi tehnološko naprednejše smuči. Kot piše dnevnik Slovenski poročevalec leta 1952 naj bi predvsem po zaslugi Jakoba Juharta in spodbudah Draga Zadravca začeli jeseni 1951 izdelovati lepljene smuči. Lepljene smuči blagovne znamke Tovst naj bi bile izdelane po zgledu švicarskih smuči Attenhofer. Pravzaprav je sistem lepljenih smuči postal trend v svetu že v tridesetih letih in so jih najprej proslavili tekmovalci. Tudi ciljna skupina celjskega modela so bili sprva tekmovalci. V eni sezoni so izdelali okrog 50 takih lepljenih smuči, ki so dobro služile najboljšim celjskim alpincem (Četina, Uršič, Šober, brata Sevčnikar), Mariborčanom, Korošcem, model pa je pohvalil tudi Franci Čop kot gotovo ena od največjih smučarskih avtoritet pri nas ter obljubil, da bo z izkušnjami pomagal pri njihovem razvoju. Lepljene smuči Tovst so se izkazale kot idealne in zelo odzivne v bolj mehkem snegu, pri izletih in turah, medtem ko so za trde proge bile še prelahke in premalo toge. Smučka je bila izdelana iz gornje ploskve, ki je bila iz petih delov iz jesena in bresta, spodnja ploskev je bila sprva jesenova, sčasoma pa so testno ugotavljali, da se odlično za spodnjo plast izkaže črni gaber. Slednji naj bi bil celo povsem enakovreden hickoriju – vrsti ameriškega hrasta, ki je veljal v svetu za najbolj kakovosten in drag les za smuči. Za izdelavo enega para naprednejšega modela smuči naj bi potrebovali okrog 14 ur, cena za par pa je bila okrog 2.500 din. Navadne jesenove smuči Tovst iz iste delavnice so stale 1.400 din. V delavnici so izdelovali tudi poseben model krajših lovskih smuči dolžine 120 cm.

Smuči modela Tovst so danes tudi med zbiralci redke, saj so jih izdelovali le nekaj let, približno do leta 1953. Smučarji pri nas so gotovo obžalovali, da se Tovst ni razvil in razširil v ljudski model celjskih elank. Ideje, da bi lesno obrtne delavnice sledile razvoju, kot smo mu bili priča v Begunjskem Elanu se niso udejanjile, saj bržkone domači smučarski entuziasti niso bili uslišani in prepoznani znotraj velikih vizij nove dobe industrializacije. Konec razvoju celjskih smuči Tovst je pomenila predvsem združitev v Lesno industrijski kombinat Savinja leta 1953, ki je sicer omogočil večji razvoj lesne industrije, a so na račun drugih lesnih produktov in dajanja prednosti drugim izvoznim artiklom, ki so bili bolj donosni, smučarski program opustili.