Zgodovinski arhiv Celje – Hiša pisanih spominov

V sklopu razstave Celjski peloton: Etape razvoja cestnega kolesarstva v Celju, avtorja dr. Boruta Batagelja, je vključen tudi nadvse zanimiv vir, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje in nam razkriva Celje kot priljubljeno kolesarsko destinacijo v rosni dobi kolesarjenja.

Gre za zvezek, kamor so se vpisovali nekateri kolesarji, ki so se na svojih turah ustavili v Celju med letoma 1888 in 1896. Zvezek je bil last nemškega kolesarskega društva, ki je bilo v mestu ob Savinji ustanovljeno leta 1886. Kot nam razkrivajo sodobni viri za raziskovanje kolesarske zgodovine, so bili takšni zvezki posebnost dobe, praviloma so jih gostje našli v gostilnah, ki so bile v mestih navadno prepoznane kot kolesarjem priljubljene.

Kolo je z vpeljavo v vsakdanjik sprva kot prestižni rekvizit meščanske kulture povsem spremenilo pogled na doživljanje prostora in časa. Omogočilo je nov tip mobilnosti, ki je sovpadal s sočasnim odkritjem telesa, narave, zdravega načina življenja in se tudi zvezalo z družbenimi gibanji časa od nacionalizma do ženske emancipacije. Kolesarske ture in popotovanja so postali pravi hit dobe, ki je sodobnikom odpiral nov način doživljanja človeka in prostora. Kolesarski vodniki kot knjižna uspešnica, še bolj pa medsebojno povezovanje med številnimi kolesarskimi društvi dobe, so vidne sledi pustili tudi v mestu ob Savinji. Ker jih podrobno doslej nihče ni raziskoval, nam viri, kot ga predstavljamo v objavi, odpirajo številne nove in zanimive perspektive v pogledih na začetno dobo kolesarjenja pri nas.

Zvezek »Fremdenbuch – Cillier Radfahrer Verein« je vir, ki bi nam ob nadaljnjem raziskovanju zgodovine in povezovanju z drugimi zapisi, lahko odpre številne nove zgodbe in detajle ne le kolesarske ampak tudi širše zgodovine mesta in regije. To je pravzaprav ključni razlog, da ga spodaj objavljamo v obliki reprodukcije.

Prvi vpis v knjigo datira v 9. maj 1888, ko je Celje na poti proti Trstu obiskal član dunajskega kolesarskega kluba Ferdinand Biber. Čez teden dni se je kot drugi vpisal Rudolf Bahr, član kranjskega kolesarskega kluba, ki je pedaliral na razdalji med Mariborom in Celovcem. Sledi prva večja skupina kolesarjev in tudi kolesark iz Gradca, ki je Celje obiskala 20. maja 1888. Iz časopisnih virov izvemo, da so graški kolesarji bili pobudniki organizacije kolesarskega slavja v Celju, kamor so prišli tudi predstavniki drugih kolesarskih društev iz Štajerske in Kranjske. Vsi po vrsti samo člani nemških kolesarskih društev. Predstavljen vir namreč povsem izkazuje dobo »nacionalističnega apartheida«, ki je zaznamoval življenje v Celju. V zvezku ni namreč niti enega slovenskega zapisa. Slovenci, ki so gojili kolesarstvo znotraj drugih organizacijskih okvirjev, so bržkone posedovali tudi takšen zvezek z vpisi kolesarskih gostov, a se ni ohranil.

V okviru te prve skupine vpisov gostov na prvih straneh zasledimo tudi vse vidne predstavnike organiziranega (nemškega) kolesarstva v tedanjem delu monarhije. Jasno prepoznavna sta npr. podpisa graškega kolesarja Maxa Kleinoschegga ali Oskarja Gratzyja, ki sta bila v isti dobi tudi pionirja in organizatorja smučanja v svojem okolju. Gratzy je bil prvi smučar v Ljubljani, obenem pa tudi zelo viden predstavnik kraškega kolesarskega okrožja, kamor so se združevala kolesarska društva z območja Kranjske in Primorske. Med vpisi prepoznamo tudi druge like dobe, politike, pravnike, zdravnike… Nekateri so zapisani večkrat v različnih obdobjih, tu so kolesarji s Ptuja, Maribora, Krškega … V nekaj primerih so imeli kolesarski popotniki Celje kot končno še največkrat pa kot vmesno postajo na krajšem (»Spritzfahrt«) ali daljšem potovanju.

Zagotovo pa so med najbolj zanimivimi vpisi tudi zapisi kolesarskih gostov, ki so prihajali iz zelo oddaljenih krajev, tudi v francoščini, angleščini, italijanščini … Med njimi najdemo zapis kolesarja iz Wiesbadna, leta 1891 so Evropo prekolesarili pariški kolesarji, zanimiv je zapis člana londonskega kolesarskega kluba z dne 31. 8. 1891. Henry Charles Clifton je kolesaril iz Traunsteina na Bavarskem, preko Alp, na Predelu ga je zajel naliv, čez Posočje v Trst in potem nazaj preko Ljubljane v Celje, kjer se Celjanom zahvali za gostoljubje. V knjigo se je vpisal Italijan, ki je kolesaril iz Rima na Dunaj. Naletimo pa tudi na zapis dveh kolesarjev iz Belgije, iz kolesarskega mesta Liège, oba člana »Ligue vélocipédique de Belgique«, kar ustreza današnji uradni belgijski kolesarski zvezi.

Ena pogostejših besednih zvez, ki so zapisane v zvezku je »All-Heil!«, kar ustreza takratnemu pozdravu med nemškimi kolesarji znotraj monarhije in celotnega pretežno nemško govorečega sveta. Stanovski pozdravi so tudi posebnost dobe, a so se danes ohranili le še znotraj redkih posebnih dejavnosti, mimogrede, slovenski kolesarji so se v isti dobi posluževali bolj klasičnega »Živio!«.

Zapisi v zvezku so torej v glavnem v nemškem jeziku, vselej je zapisana pri kolesarjih trasa potovanja, niso pa redke tudi hudomušne opazke. Posebej privlačni pa so risarski vložki, pogosto so to klubski grbi, nekajkrat pa naletimo tudi na nekakšne situacijske avtoportrete s poti. Vedno, kot kolesarji znajo tudi danes, začinjeno s kančkom humorja.

Skratka, odkritje takega vira lahko kdo razume tudi kot eno od etapnih zmag na dirki raziskovanja širših družbenih razsežnosti kolesarske zgodovine pri nas.