Vsebina prispevka

Ljudska univerza Celje ob stoletnici skozi perspektivo arhivskega gradiva

5. 10. 2021

Letos Ljudska univerza Celje proslavlja 100. obletnico delovanja. V sklopu praznovanj je nastala tudi razstava na zunanjih panojih, ki bo v mesecu oktobru na ogled na Krekovem trgu v Celju. V pripravo gradiv in kontekstualizacijo razstave je bil aktivno vključen tudi Zgodovinski arhiv Celje. Arhivski svetnik dr. Bojan Himmelreich je s sodelavkami z Ljudske univerze Celje in uredništvom Metke Arnšek, sodeloval pri umeščanju arhivskega gradiva v razstavo in posebno publikacijo. Arhivsko gradivo predstavlja enega bolj vidnih delov zgodovinske predstavitve delovanja ljudske univerze, ob gradivu Zgodovinskega arhiva Celje pa je prisotno tudi gradivo iz Pokrajinskega arhiva Maribor.

Leta 1921 je začela svoje delovanje ljudska visoka šola – Ljudsko vseučilišče v Celju. Svoje korenine pa lahko ustanova išče še dlje v preteklosti, v začetku prejšnjega stoletja. Leta 1907, v času ostrega političnega boja med celjskimi Nemci in Slovenci, so celjski akademiki ustanovili Klub naprednih slovenskih akademikov. Ta si je za svojo nalogo zadal širiti slovensko narodno zavest in kulturo med ljudstvom. To je skušal doseči z ustanavljanjem knjižnic ter s predavanji in prireditvami.

Po razpadu Avstro-Ogrske in vzpostavitvi nove države so na Slovenskem začeli ustanavljati inštitucije z imenom ljudske visoke šole. Leta 1921 je Klub naprednih slovenskih akademikov ustanovil Ljudsko vseučilišče v Celju. Nameraval je organizirati poljudnoznanstvena predavanja z najrazličnejših področij. To mu je uspevalo vse do okupacije leta 1941. Predavanja so večinoma potekala v učilnici risanja v prvem nadstropju današnje III. osnovne šole Celje. Skoraj ves predvojni čas je bil predsednik in gonilna sila delovanja Ljudskega vseučilišča gimnazijski profesor in ravnatelj, vladni svetnik Emilijan Lilek. Po prihodu nemškega okupatorja je bilo vseučilišče ukinjeno, njegovo premoženje pa zaplenjeno.

Po zaključku druge svetovne vojne je tedaj preimenovana Ljudska univerza v Celju 3. decembra 1945 pripravila svoje prvo predavanje. Ljudske univerze, ki naj bi postale eden od temeljev povojne obnove slovenske družbe, so dobile dve nalogi. Prva je bila dvigniti kulturno raven »našega kmeta in delavca«, druga pa podpiranje nove oblast.

V naslednji letih je Ljudska univerza v Celju organizirala vrsto predavanj. Povezovala  se je s podjetji in za njihove zaposlene prirejala predavanja z zelo različnimi temami. Zelo prisoten pa je bil seveda vpliv nove oblasti: želela je, da bi Ljudske univerze »širile miselnost novega časa«. V povojnem obdobju je Ljudska univerza, leta 1959 preimenovana v Delavsko, imela težave s prostori. Gostovala je v različnih ustanovah.

Po letu 1957, ko so prvič organizirali šolanja različnih smeri za odrasle, je obseg tovrstne dejavnosti le še rastel. Zlasti po letu 1959, ko so sklenili, naj se delavske univerze posvetijo le izobraževanju, društva Svobode pa le kulturno prosvetni dejavnosti. Leta 1961 je Delavska univerza sodelovala pri nastanku politične šole, ki naj bi nudila izobrazbo posameznikom, ki so jim v Zvezi komunistov namenili vodilno vlogo v gospodarskem in političnem življenju. Delavski univerzi sta se priključila Zavod za poučevanje tujih jezikov in Združenje študijskih centrov višjih šol. Leta 1975 je v njenem okviru delovala tudi Šola za delegate, izvajala pa je tudi usposabljanje občanov na področju splošne ljudske obrambe in civilne zaščite. Marca 1992 je dobila Delavska univerza novo ime, Ljudska univerza Celje. Izvajala je veliko vrst izobraževanja. Aprila 1999 je odprla Središče za samostojno učenje, v sklopu katere je tudi širši javnosti namenjena računalniška učilnica. Leta 2004 je v prostorih Ljudske univerze začel delovati tudi Center za izobraževanje in poklicno svetovanje. Ljudska univerza Celje je z zanimivimi projekti, mednarodnimi sodelovanji, delavnicami in krožki ter drugimi prireditvami pritegnila velik krog poslušalcev in postala pomembne člen izobraževanja, tako v celjski občini kot v regiji. Z raznimi mednarodnimi projekti je poznana tudi zunaj meja naše domovine.