Franc Červan #odtokiadotokia (3)
V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964.
Franc Červan (1936-1991). Červana je njegov prijatelj in sotekmovalec Simo Važič z naklonjenostjo opisal kot dobrega prijatelja izven atletske steze, a kot hudega borca, športnika brez milosti, ki je na stezi tekmece doživljal kot sovražnike. Bil je eksploziven človek, a obenem tudi zelo družaben veseljak. V teku na 10.000 m je v Tokiu dosegel 10. mesto, vendar je po teku reprezentančnim kolegom kazal dva prsta. Na začudene poglede je odvrnil, da je drugi v Evropi, kar je bilo res, saj so vsi, uvrščeni pred njim (razen enega) bili iz držav izven Evrope. Tako kot so to rekli za Drago Stamejčič, so tudi Franca Červana imenovali »uvoženi« član celjskega Kladivarja. A ravno v Kladivarju sta oba našla ugodne pogoje in dosegla svoje dotlej najboljše rezultate in državne rekorde.
»Dolge proge so garaštvo posebne vrste. Treniram 6 krat tedensko po dvakrat dnevno. V pripravljalnem obdobju sem pretekel na treningu povprečno 20-25 km dnevno, trikrat na 14 dni pa celo 33 km. V tekmovalni sezoni pretečem zjutraj povprečno 7 km, v glavnem treningu popoldne pa povprečno 10-12 km npr. 4 kilometre za ogrevanje, 4-6 km po ustreznih razdaljah in 2 km za iztekanje, umirjanje. /…/ Sem mlad član kolektiva Kladivarja. Nisem imel priložnosti, da bi se podrobneje seznanil z vsem članstvom. Odlično se počutim v družbi dolgoprogašev, ki tvorimo kolektivček zase. Spoštujem trenerja tov. Gradišnika, s katerim delam v letošnjem letu. Skratka rad imam vse, ki mi pomagajo in dobro svetujejo. Nimam rad tistih, ki bi iz mene radi napravili robota. Postal sem Celjan in te dni se bo k meni preselila tudi mati, na katero sem zelo navezan. /…/ Od leta 1962 dalje – zjutraj lahek trening, nato predavanja, popoldne trening in zvečer spanje. Po izdatnem popoldanskem treningu me ne veseli nobena rekreacija. Posebnega konjička nimam. Sedaj so vse moje misli osredotočene na Tokio. /…/ ko se človek oprime tega športa /atletike/ mu je zvest, ne more ga pustiti. Vsaj z mano je tako. Dobri rezultati človeka vežejo na atletsko stezo, nekaj tudi dobra družba športnih tovarišev, tu so potovanja, /…/. Pa še nekoliko negativno plat vsaj za ‘garače’ na dolge proge – ni perspektivna glede čimprejšnjega dokopanja do življenjskega poklica. Gredo leta, ko ne moreš uskladiti vadbe in študija. Kaj mislim med tekom? Prvih 5 kilometrov tečem lahkotno, če je prehoden čas 14:30. To ni uničujoč tempo. Ko kažejo tablice še 7-8 krogov se počutim najslabše. Sicer ne čutim krize, le psihično počutje je slabo. Ko vidim napis še 3 kroge se najbolje počutim, ker vem, da grem cilju naproti. /…/ Sam se ne štejem za dobrega atleta /…/. Ljudje nimajo pravega veselja za atletiko. Nekateri pravijo, da je ta šport tudi premalo stimuliran. Mladina se bolj oprijema nogometa, ki je bolj atraktiven, pa tudi bolj donosen. /…/ Atletika nadalje zahteva od tekmovalcev strogi osebni režim življenja, veliko odpovedi, samopremagovanja. Simo Važič je v tem pogledu lahko za vzor nam vsem in prav v tem ga skušam posnemati,« je zapisal športni časnik Polet 14. 9. 1964.
Po prihodu iz Tokia je Červan izjavil, da je zadovoljen z doseženim mestom v teku na 10.000 m, ne pa z rezultatom. »Z malo sreče bi lahko bil celo sedmi, /…/. dejstvo, da sem videl Tokio in precej prireditev na olimpijskih igrah, me navdaja z zadovoljstvom. Nisem imel težav z aklimatizacijo, pa čeprav je bil zrak izredno nasičen z vlago (90-95%), težak in moreč. Skratka, vlažen in topel zrak. Morda nam Evropejcem ni ustrezal in bi se v Evropi bolje znašli. Olimpijska vas je bila nekoliko oddaljena od mesta, niso pa nam omogočili skupnega ogleda mesta. Tokio sem pač videl toliko, kolikor sem si ga ogledal sam. In kar sem videl, je bilo vredno občudovanja. Tokio je veličastno mesto, okusno in izredno čisto in celo predmestne četrti so izredno lepo urejene. Povsod smo naleteli na neverjetno vljudnost, za naše pojme naravnost pretirano. Ne morem verjeti, da se Japonci le klanjajo, da bi bili tako ponižni. Komunalna rešitev, arhitektura, erotičnost – skratka, vse je le občudovanja vredno.« Červan je že 12 ur po prihodu iz Tokia treniral na celjskem atletskem stadionu…
Zapis je prirejen po publikaciji Celjski olimpijci (1936-1988), ki je dostopna tudi preko spletne trgovine.