Simo Važič #odtokiadotokia (2)
V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964.
Simo Važič (1934-2019) »Športno kariero atleta dolgoprogaša sem začel leta 1955, ko sem bil pri vojakih. V Celju, pri Kladivarju, me je najprej treniral Matija Hanc, nato pa Fedor Gradišnik. Bil sem kandidat za nastop na olimpijskih igrah v Rimu, vendar sem se pred tem poškodoval in nisem dosegel norme. Kljub temu sem odšel v Rim, Atletska zveza Jugoslavije me je tja poslala kot gledalca,« je leta 2012 Važič zaupal Bojanu Himmelreichu za potrebe priprave portreta objavljenega v publikaciji Celjski olimpijci (1936-1988). To gesto je komentator istega časopisa teden dni kasneje pozdravil, a se vseeno čudil, zakaj ga kot Irgoliča, ki tudi ni izpolnil norme, niso poslali na tekmovanje. Na tekmovanju pred tem je Važič s poškodbo dosegel le desetinko slabši čas kot Irgolič. Kasneje ni imel več možnosti, da bi dosegel normo, ker Kladivar pač ni mogel slediti »zgledom« in naročiti za kakšno tekmovanje tekače, ki bi ga »vlekli«, kot je Atletska zveza Slovenije storila v drugem primeru. V Delu je bilo 26. avgusta 1960 celo objavljeno, da sta Važič in Slamnikova napisala atletski zvezi protestno pismo in napovedala, da za reprezentanco ne bosta več nastopala. Iz tega ni bilo nič in Važič, ki je dobival »hranarino« od Atletske zveze Jugoslavije, je še naprej treniral. Na naslednje olimpijske igre se je Važič pripravljal v Logarski dolini. Z njim je treniral tudi njegov dober prijatelj, pa hud nasprotnik na atletski stezi, Franc Červan. Na jasi, veliki kot atletsko igrišče, sta dnevno pretekla od 15 do 20 kilometrov v lahnem teku.
»Mesec dni pred odhodom na olimpijske igre v Tokio sem si poškodoval stopalo, saj sem na stadionu v Celju pri skoku preko žive meje nesrečno pristal na steklenici. Dva tedna sem moral nositi mavec, zato sem dosegel slabši rezultat. Posledice poškodbe so mi škodile tudi kasneje v športni karieri. Olimpijska vas v Tokiu je bila razdeljena po spolu. Športniki smo bivali v dotrajanih barakah, ki so pred tem služile za nastanitev ameriških vojakov. Imele so skupna stranišča in prhe, v sobi smo bivali po štirje. Športnice so bile na boljšem, bivale so v novih blokih. Vas je sicer bila ograjena, vendar nas pri vstopanju ali odhajanju ni nihče nadziral. Nikjer bi bilo niti sledu o takšnih varnostnih ukrepih, ki so danes običajni. Športniki smo se veliko družili, tudi z Rusi. V vasi ni bilo poskrbljeno za kakšno zabavo, vendar so nam delili karte za prireditve v mestu, kamor smo se vozili z avtobusi. Jaz sem si ogledal predstavo opere Nabucco. Japonci so naredili name velik vtis. Čudil sem se njihovi vljudnosti in mirnosti. Stik z njimi sem imel v trgovini, na vlaku in takrat, ko me je po poškodbi masirala Japonka. Lokalne hrane nisem poskusil, saj sem se bal tveganja, da bi lahko škodila mojemu počutju. S potovanja na Japonsko se spominjam postanka v Anchoragu, blizu ameriške vojaške baze in pa pristanka v Tokiu, saj je letalo pri zaustavljanju zapeljalo, sicer brez posledic, s steze na travo.«
Zapis je prirejen po publikaciji Celjski olimpijci (1936-1988), ki je dostopna tudi preko spletne trgovine.