Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1)

23. 7. 2021

V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964.

Draga Stamejčič (1937-2015). Ljubljančanka, atletinja, ki je leta 1963 prišla v Celje, da bi v ekipi Kladivarja trenirala pod vodstvom Fedorja Gradišnika in se pripravila za nastop na olimpijadi v Tokiu, saj v Ljubljani ni dosegala dobrih rezultatov. Bila je dobra v šprintu, na ovirah ter v skoku v daljino in v peteroboju. Druga celjska sprinterka, Marijana Lubej je bila tedaj stara 19 let in to je bilo po mnenju nekaterih premalo, da bi šla na olimpijado v Tokio, skupni treningi pa so koristili obema, saj sta si služili za primerjavo. Družili sta se tudi po treningih. Stamejčičeva je bivala celo leto v Celju, ni bila zaposlena, je samo trenirala, ker je prejemala hranarino. Po njeni zaslugi je Atletsko društvo Kladivar edino slovensko društvo s svetovnim rekordom. Draga Stamejčič je namreč 5. septembra 1964 izenačila svetovni rekord v teku na 80 m z ovirami. Tega dne je bil na atletskem stadionu v Celju mednarodni miting, ki ga je Kladivar posvetil svojim članom, ki so odhajali na olimpijado v Tokio. »/…/ samo gledali smo in skoraj verjeti nismo mogli, kako hitro, s kako lahkoto in eleganco je premagovala ovire, prostor in čas. Ko je pretrgala ciljno vrvico, je bila daleč pred vsemi, in stoparice so se ustavile … pa saj to ni mogoče – smo pomislili hkrati – na 10,5 – nov državni in izenačen svetovni rekord. Stadion je onemel! Šele ko je napovedovalec objavil, da nas čaka veliko presenečenje in ko so atletski sodniki ponovno izmerili dolžino proge, smo šele upali verjeti, da nas stoparice niso prevarale. /…/ saj smo prisostvovali največjemu zmagoslavju naše atletike. Ponosni smo bili, da imamo tudi mi svetovno rekorderko!« Dodamo še lahko, da je bila tudi prva Jugoslovanka, ki je preskočila 6 m pri skoku v daljino.

Draga Stamejčič je dvakrat nastopila na olimpijskih igrah. Leta 1960 v Rimu je v teku na 80 m z ovirami izpadla v predtekmovanju, štiri leta kasneje pa je v Tokiu bila peta v peteroboju in sedma v teku na 80 m z ovirami. Športno pot je zaključila leta 1965. Vtise o svojem in nastopih drugih jugoslovanskih športnikov v Tokiu je brez dlake na jeziku predstavila novinarju Poleta. Bila je zadovoljna s svojo uvrstitvijo, a je bila prepričana, da bi lahko dosegla več, če si ne bi pri dveh udarcih v oviro poškodovala koleno. Zdravnik ji je tedaj korektno pomagal, ni pa ga bilo nikjer pred tem, ko je prišla v Tokio s hudim prehladom. Nastop atletov je pohvalila: »Dosegli so več kot v Rimu. Imeli pa smo premalo športne sreče,« povsem drugače pa je ocenila nogometaše: »Zanič! Zdaj imajo od nogometašev, kar so želeli imeti. Res, prave balerine.« Neposrednost teh izjav se povsem ujema z opisi Stamejčičeve, ki sta jih podala dva od njenih sotekmovalcev. Roman Lešek jo je opisal z besedami: »Odločna in zelo fajn punca.«