Zgodovinski arhiv Celje – Hiša pisanih spominov

Kolesarstvo se je ob prelomu v 20. stoletje razglašalo za najbolj imeniten izum dobe, dalo je polet modernizaciji, mobilnosti, okrepilo je nov koncept gojenja športa, dame pa so si ga vzele tudi kot sredstvo emancipacije. V kontekstu nacionalno razdvojenega Celja pa je kolesarstvo pomenilo tudi sredstvo političnega udejstvovanja.

Nemški kolesarji so leta 1886 ustanovili Cillier Radfahrer Verein, Slovenci pa so kolesarstvo od leta 1891 sprva organizirano gojili v okviru celjskega Sokola, kot samostojno kolesarsko društvo Klub slovenskih kolesarjev v Celju pa od ustanovnega zbora leta 1903.

Medsebojno so eni drugim nagajali že od vsega začetka. Pri registraciji slovenskega kluba se je zapletlo že pri določitvi znaka kluba in sledila so dolgoletna pravdanja. Za osnovo grba društva so si slovenski kolesarji izbrali celjski mestni grb, čemur je mestna občina z nemško upravo odločno nasprotovala. Mestna oblast in župan Julius Rakusch je to utemeljevala z obvezo, da mora v Celju ohranjati red in mir ter ne sme vznemirjati prebivalstva. Slovenskim kolesarjem seveda ni šlo v račun, zakaj bi tri zlate zvezde na modri podlagi, katere obkroži slovenski napis, jezile meščane. »Sicer pa bi bilo čudno, da bi se celjsko prebivalstvo vznemirjalo zaradi našega znaka, omikani človek se vendar ne more razjeziti, ako vidi znak na prsih Celjana – Slovenca, neomikanca pa naj kroti policija, če je treba.« Oblasti niso prosili za milost, zahtevali so zase pravico, so poudarjali. Pritožili so se na glavarstvo, kasneje na namestništvo v Gradcu, posredovali pri deželnih poslancih in se po neuspehu pritožili še na notranje ministrstvo, češ da celjskega simbola ne more nositi le nemško društvo.

Ohranjeni viri sicer ne kažejo na njihov uspeh, a vse zavlačevanje in pravdanje jim ni vzelo vere v nadaljnje delo. Tudi v času krize kolesarskega športa v Celju, ko je bilo na seji kluba leta 1907 slišati, da je »kolo izgubilo nekdanjo športno vrednost in služi danes večinoma še samo v praktično potrebo« ter da so »nekdanja kolesarska tekmovanja, velikanske dirke in druge enake priredbe nam danes še samo v prijetnih spominih,« v klubu niso pristali na razpustitev in so pribili: »To je edino društvo slovensko te vrste na vročih zgodovinskih tleh celjskih.« Ostati in obstati so si vzeli kot narodno dolžnost.

Toda, tako kot je mestna občina Celje nagajala Slovencem, tako je celjska okoliška občina, katero so politično obvladovali Slovenci, vzajemno vračala nenaklonjenost Nemcem. Že leta 1900 je okoliška občina Celje naslovila na okrajno glavarstvo in namestništvo v Gradcu zahtevo po prepovedi shoda nemških kolesarjev v Celju. Izvedeli so namreč, da »nameravajo priti iz vseh strani sveta nemški kolesarji v Celje demonstrirat svoje nemštvo in nemški značaj mesta Celja … bati se je resnih nemirov, naj se že prikažejo nemški kolesarji na kateri koli strani okolice Celjske.«

Viri in literatura:
SI_ZAC/0024 Mestna občina Celje
SI_ZAC/0025 Občina Celje-okolica
SI_ZAC/0974 Klub slovenskih kolesarjev Celje
Batagelj, Borut: Ali naj dame kolesarijo?! Kolesarke in žensko telo na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V: Zgodovina za vse, 2/2004, str. 40-53.
Batagelj, Borut: V družbi kolesa: v rosni dobi ljubljanskega kolesarjenja. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Mestna knjižnica Ljubljana, 1-2 (2013), str. 7-28.