Ipavci se vračajo … v Belo krajino
Razstava »To je krasna obitelj, ti Ipavci!« je od 22. septembra na ogled na zunanjih panojih pred Kulturnim centrom Semič, kjer bo ostala do 23. oktobra 2021. V petek, 1. oktobra 2021 je bila na ploščadi pred KC Semič tudi posebna prireditev ob svetovnem dnevu glasbe, na kateri so učenci Glasbene šole Črnomelj odigrali nekaj skladb Josipa Ipavca.
Z gostovanjem v Semiču se Ipavci simbolično vračajo k izvorom. “Šentjurski čudodelec” Franc Ipavec, začetnik znamenite rodbine šentjurskih zdravnikov in skladateljev, se je namreč 11. avgusta 1776 rodil v Gradacu v Beli krajini, ki pa je rojstni kraj še drugega pomembnega Ipavca – Frančevega starejšega brata Matije (1768-1842), ki se je v zgodovino Celja zapisal kot priznan kirurg, bogataš, ugleden meščan in član mestnega odbora od leta 1813. Zanimivo dejstvo, ki pa je bilo doslej premalo znano tudi Ipavčevim belokranjskim rojakom.
Popotovanje razstave, ki se je pričelo spomladi v “metropoli” Ipavcev v Šentjurju in nadaljevalo v Pivoli v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, ki je tudi tesno povezana z mariborsko vejo “dinastije” Ipavcev, nadaljuje turnejo po Sloveniji, ki je povezana s strani države razglašenim Letom Josipa Ipavca. Obeleževanje se navezuje na stoletnico smrti »slovenskega Mozarta« Josipa Ipavca, ki je umrl 8. februarja 1921 v Šentjurju, njegova smrt pa je simbolično sklenila ero Ipavcev, rodbine, ki so zelo močno zaznamovala štajerski glasbeni in politični univerzum druge polovice 19. in prve petine 20. stoletja.
Avtor razstave dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje je obenem tudi avtor istoimenske publikacije, ki temelji na predstavitvi četverice izstopajočih članov rodbine in nosi podnaslov Franc, Benjamin, Gustav in Josip Ipavec v arhivskem gradivu. Prav lik »šentjurskega čudodelca« iz Bele krajine je javnosti, ki šele postopoma spoznava bolj realno sliko rodbine, slabše poznan. Zato v nadaljevanju zapisa povzemamo zapisni portret Franca Ipavca, očeta bolj znanih sinov Benjamina in Gustava ter tistega predstavnika rodbine, ki je zaslužen za njen dvig iz anonimnosti.
Franc Ipavec
(*11. avgust 1776, Gradac, 4. avgust 1858, Šentjur)
Franc Ipavec se je rodil v družini vojaškega ranocelnika (feldšerarja) Jurija v Gradacu v Beli krajini. Tako kot njegov starejši brat Matija, kasnejši celjski kirurg in imenitnež, se je rodil v drugem Jurijevem zakonu. Do 10. leta je Franc izgubil tako očeta kot mater, zato je šel najprej služit k starejši (pol)sestri Agnezi, soprogi grajskega oskrbnika, nato pa k drugi sestri Ani.
Pot Ipavcem iz Bele krajine na Štajersko je utrl že omenjeni Frančev brat Matija, ki se je v Celju po zaslugi očetove »obrtnije« in zlasti lastne podjetnosti, kmalu povzpel med imenitnejše in bogatejše meščane ter bil leta 1813 izvoljen v mestni odbor. Leta 1789 je vzel k sebi brata Franca, ki je pri njem sprva opravljal hlapčevska dela, obiskoval šolo, kjer se je naučil nemško, Matija pa ga je uvajal v skrivnosti padarske in kirurške obrti (brivstva, izdiranja zob, puščanja krvi, obvezovanja ran). Leta 1797 je Franc Ipavec dokončal uk in postal pomočnik v bratovi »oficini«. V Celju ni zdržal dolgo – bratu za hrbtom se je dogovoril za »specializacijo« pri slovitem profesorju ranocelništva, babištva in anatomije Franzu Xaverju Saulu v Gradcu. Tam je delal v njegovi brivsko-padarski »oficini« in poslušal Saulova predavanja. Leta 1805 se je kot ranocelnik preko Celja podal v Šentjur, kjer je septembra začel z zdravniško prakso. Njegove stranke so bili tako preprosti kmetje in tržani, kakor tudi pripadniki podeželskega plemstva – zlasti tesne stike pa je navezal z družino Gadolla, ki je imela v lasti gospostvo Blagovna. Prav znanstvu z Janezom pl. Gadollo se je lahko Franc zahvalil za dve prelomni srečanji v svojem življenju – na Blagovni je spoznal hčerko njihove domače učiteljice, Katarino Schweighofer, izobraženo in nadarjeno mladenko iz dobre, a obubožane dunajske rodbine, ki je leta 1814 postala njegova žena, med enim izmed potovanj na Dunaj, kamor je smel spremljati večnega bolnika Gadollo, pa mu je po precejšnjih težavah in izdatni »šolnini« pri slovitem oftalmologu Georgu Josephu Beeru uspelo opraviti šolanje za operacijo sive mrene, s katero je zaslovel daleč preko meja domačega Šentjurja. S tem »čudežnim« znanjem, dobro reklamo in zmernimi cenami je Franc z lahkoto poskrbel za gmotni položaj in s tem za družbeni ugled svoje družine, zaradi za zdravnike in »zdravilce« vseh vrst netipične skromnosti in pobožnosti pa so ga imeli v čislih tudi »posvečeni« ljudje. Z včasih nekonvencionalnimi metodami zdravljenja (uporaba glasbe pri lajšanju bolečin, elektriziranje namišljenih bolnikov, nameščanje izpadlega črevesja nazaj v trebušno votlino s pomočjo curka tople vode) ter celostno obravnavo bolnika (pomen higiene prostorov) je Ipavec pomembno vplival na zdravje in higienske razmere v bližnji in daljni okolici, kamor ga je med obiski bolnikov zanesla pot. Bil je vse prej kot zasedén zdravnik – zdravljenju v domači ordinaciji sta bila namenjena samo dva dneva v tednu, tedaj se je Zgornji trg spremenil v mravljišče ljudi in voz od blizu in daleč – dober glas o šentjurskem »čudodelcu« je pač naredil svoje in »starega padarja« povzdignil v domala mitske višine. Ipavčeva hiša je za prijateljski krog sčasoma postala svetišče umetnosti (salon), za številno domačo otročad pa prva in najpomembnejša šola. Kljub temu, da je izhajal iz zelo preprostega okolja, je Franc prepoznal pomen izobrazbe, tako strokovne (medicinske) kot umetniške in širše kulturne. Uspelo mu je torej preobraziti precej neobetavno zgodbo o belokranjskem »zapušenem sirotletu« v zgodbo o uspehu. Uspehu zase in za svoje potomce.
