Sram te bodi!
V Zgodovinskem arhivu Celje opažamo, da se arhivsko gradivo skozi vsakdanjo rabo še največ uporablja v korist izkazovanja raznolikih pravnih interesov. S tega vidika utegnejo tudi uporabniki gradiva prepoznavati vlogo arhiva predvsem v funkciji podaljška državnega aparata v procesih, ki se povezujejo z birokratskimi postopki. Arhivsko gradivo pa že po svoji zakonsko določeni vlogi kulturnega spomenika to vlogo močno presega. V Zgodovinskem arhivu Celje se na trende razumevanja pomena gradiva v zadnjem času zelo pogosto odzivamo predvsem skozi številne akcije, ki želijo arhivskim institucijam dodajati vrednost skozi prepleteno delovanje v vseh segmentih družbe. Eden od “mejnih” in bolj inventivnih primerov večanja večplastnega pomena arhivskega gradiva je vključevanje le tega v kontekst interpretacij sodobne umetnosti.
Sodelovanje z različnimi celjskimi galerijami je že nekaj let naša ustaljena praksa. Skozi zadnji primer vzpostavljanja interpetativnih praks v aktualni razstavi celjske Galerije sodobnih umetnosti z naslovom Sram te bodi! pa je arhivsko gradivo celo izpostavljeno do te mere, da uvaja in s tem tudi dokumentarno umešča narativ družbeno-kritično naravnane razstave. Kustosinja Maja Hodošček je namreč v prostorski postavitvi izpostavila konkreten kos arhivskega gradiva. Gre za poslovilno pismo gdč. Olge, ki ga hranimo v okviru fonda SI_ZAC/1220 Okrajno sodišče Trbovlje. V kazenskem spisu je obravnavana kraja gotovine in bonov pri podjetjih v Dolu pri Hrastniku, kar je Olga opravljala kot knjigovodkinja. Svoja dejanja si je Olga tako močno gnala k srcu, da je načrtovala celo samomor. V poslovilnem pismu se je pokesala sodelavcem. Predstavljen dokument je bil v letu 2013 že uvrščen tudi v zelo dobro sprejeto razstavo “Za poljubčke je dobil vse”: črna kronika v sodnih dokumentih Zgodovinskega arhiva Celje. Pismo se v prepisu glasi:
“Sodelavci!
Zapuščam Vas dragi sodelavci s prošnjo, da mi oprostite dejanja, ki sem jih storila. Pojasnim Vam, kaj je bil vzrok, da sem si prilastila tujo lastnino. Želja po boljšem življenju lepih oblek in krasne obutve. Ker pa si s svojo plačo tega nisem mogla kupiti, sem pridobila vse to po grešnih poteh. Priznam svojo krivdo in se tudi kesam. Ali uvidela sem, da je to kesanje prepozno, ni drugega izhoda kot smrt. Mislim, da me že tudi drži v rokah. Oh, kako si želim živeti, ali vem, da mi že ni več usojeno. / Slišim govoriti zvon dolske cerkve in zdi se mi, da ga čujem zadnjikrat. / Usoda, kam si me zapeljala, da mi ni poti nazaj. / Vem, da boste hoteli imeti primanjkljaj povrnjen, toda rotim Vas oziroma prosim, ne terjajte dolgov pri mojih starših, kajti oni niso tega krivi. Že v mladosti so me učili, kako moram živeti, ali nisem jih ubogala, saj vidite, da me niso mogli kontrolirati, kaj delam na Dolu.
Torej še enkrat Vas prosim, da mi oprostite in novemu uslužbencu pa le povejte, da se naj varuje denarja in denarnih nadomestkov, ker to je zapeljiva stvar. Mnoge jih je že zapeljala in tudi jaz sem bila ta žrtev. / Vedite, da ne grem rada v smrt, kajti mlada sem in želim si življenja ne po kapljicah, ampak v požirkih, ali ne bom ga, usoda mi je namenila drugo pot in to je pot med grobove. / Po eni strani si želim živeti, ali po drugi spet umreti.
Brez želje po življenju,
brez upa in strahu,
zahvalnico uberi
neznanemu bogu.
Da vsako bitje mine,
iz groba se ne vrne
in tudi trudna reka,
v morje se povrne.”
Razstava Sram te bodi! je štiriletni interdisciplinarni projekt, ki sta ga idejno in programsko zasnovali kulturni instituciji Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti in Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb. Projekt deluje kot umetniška in teoretična platforma, osredotočena na analizo afekta sramu. V okviru projekta se je poleg predavanj in predstavitev v obdobju 2013/2015 izvajal rezidenčni program, ki ga redno izvaja Galerija sodobnih umetnosti pri zavodu Celeia. V razstavo pa je kustosinja Maja Hodošček vključila sklope, ki so jih oblilkovali: Libia Castro & Ólafur Ólafsson, Matej Čepin, Robert Hutinski, Staš Kleindeinst, Aino-Marjatta Mäki in Jaakko Karhunen, Ana Nedeljković in Nikola Majdak jr., Luiza Margan, Paula Muhr, Pleurad Xhafa, Adrian Paci, Ana Pečar in Oliver Ressler, Vahida Ramujkić (skupaj z: Aviv Kruglanski, Dejan Došljak), Zgodovinski arhiv Celje in Dalibor Bori Zupančič.
Poglavitni cilj projekta je vzpostaviti umetniško in teoretično platformo osredotočeno na analizo pojma sramota in čutenja sramu. Podrobna analiza pojma in dejavnikov, ki konstruirajo pojav in izkušnjo sramote je pomembna zato, ker deluje kot metodologija s pomočjo katere lahko odkrivamo kje se danes nahajajo družbeni, ekonomski in politični boji. Poglavitna teza, ki jo projekt zastavlja je namreč, da sta prav sramota in sram temeljna elementa raznoraznih pojavnih oblik neenakosti saj delujeta kot orodji označevanja določenih subjektivitet ali načinov bivanja. Izhodišče projekta je razumevanje srama kot družbeno in kulturno proizvedenega afekta, ki se lahko doživlja individualno ali kolektivno znotraj javne ali intimne sfere. Sram se označuje kot negativno čustvo, ki se v svojem temelju nahaja v relaciji z drugim. Drugi v tem odnosu zavzema avtoritarno pozicijo saj ima to moč, da neko dejanje ali subjektiviteto obsodi. Poglavitna vprašanja projekta so: Katere identitete ali življenjske prakse se označuje za sramotne in katere so tiste strukture ali pozicije, ki posedujejo to moč, da jih lahko označujejo za sramotne? Ali lahko sram in sramoto razumemo kot simptom, ki se pojavi kadar se prekine z določeno potrjeno vednostjo, ustaljenimi normativnimi načini obnašanja, ekonomskimi ideologijami, političnimi agendami ali patriarhalnimi dominacijami? Ali lahko proces sramotenja deluje kot mehanizem, ki vzdržuje obstoječa razmerja moči in je tako sredstvo družbenega nadzorovanja?
Razstava je na ogled na naslednjih lokacijah: Galerija sodobne umetnosti, Likovni salon in Špitalska kapela od 26. 11. 2015 do 17. 1. 2016.