Ob dnevu državnosti poziv k enotnosti
Govor direktorja Zgodovinskega arhiva Celje dr. Boruta Batagelja na osrednji celjski proslavi ob prihajajočem dnevu državnosti. Glavni trg, 23. junij 2020.
“Spoštovani župan, poslanka, predstavniki veteranskih organizacij, praporščaki, Celjanke in Celjani, Slovenke, Slovenci, vsi prisotni, dober večer. V veliko čast mi je, da nocoj spregovorim ob prazniku državnosti. Marsikdo od vas je bil prav tu na tem trgu pred 29 leti, ko se je razglasila nova država. Pred Narodnim domom je bila zasajena lipa, v njem so bile razstavljene listine Celjskih, bilo je res praznično in Celje je bilo v tistih dneh v pričakovanju gostovanja nadstrankarske organizacije Svetovni slovenski kongres z veselico na Starem gradu. Toda slednja je bila zaradi začetka vojaškega spopada odpovedana. Fotografija v Novem tedniku priča, da so vsi plakati te prireditve bili prelepljeni z lističem »Odpade zaradi okupacije«. Še cel kup obrobnih dogodkov tistega vročega poletnega dneva, ki se je prevesil v slavnostni osamosvojitveni večer, razkrije pregled vsebine te iste številke tednika, a se nanje raje ne bi oziral, saj je pod težo epohalnih dogodkov, ki so združili slovenski narod v eno, vse drugo marginalno dogajanje povsem zbledelo. V ospredje je namreč prišlo nekaj drugega. Slovence je prevzela enotnost, združila nas je ljubezen do domovine in šok, da je prišlo do posredovanja vojske, ki se je postavila v bran nedemokratičnemu in veliko prepoznemu reševanju že razbite bivše države. Uperjenje orožja proti nam nas je združilo v odločno zoperstavljanje proti vidnemu sovražniku.
Ponavljajoči refleks, da smo na sončni strani Alp najbolj združeni takrat, ko smo ogroženi, je ena od naših zgodovinskih stalnic. Etapno se pojav ponavlja zdaj v daljših spet drugič v krajših obdobjih. Skozi najmanj stoletje in pol dolg dinamični časovni lok – narodnopolitično gledano najmanj od programa Zedinjene Slovenije v revolucionarnem letu 1848 – se tu na tem prostoru menjujejo zavezništva, ki se najprej združujejo proti skupnemu sovražniku, potem pa postopoma razpadajo.
Janez Cvirn, imeniten slovenski zgodovinar in ponosen Celjan, je v srži svojih raziskav pogosto orisal zelo živo sliko Celja s konca 19. stoletja. Celje razklano med Slovence in Nemce je živelo v popolni dvojnosti vseh možnih interesnih združenj, od pevskih, telovadnih, kolesarskih društev, do gostiln, v katere so zahajali le eni ali drugi. Med to dvojnostjo je bil le pesek, jajca in kamenje, ki je letelo na udeležence te ali one narodne prireditve, katero je v biseru ob Savinji morala pogosto varovati celo vojska. Celje je bilo tako močno razdvojeno, da se je zdel še isti bog drugi, saj so Celjani po nacionalnem ključu obiskovali tudi različne cerkve in bili še v posmrtnem svetu ločeni in pokopani na drug hrib, Slovenci na Golovec, Nemci pa na današnje mestno pokopališče. Cvirn piše tudi o tem, da je za Celjana najhujša možna oznaka bila tista, ko je bil označen kot narodni mlačnež, kot nekdo, ki se ni znal odločno postaviti na eno ali drugo stran. Vmesni prostor je izginjal, prostora za razmislek ni bilo več, obstal je le boj na okopih. Žal tudi danes kdaj dobimo vtis, da se podajamo v tako sliko. Nacionalni boj za Celje se je v dinamičnem in tudi krvavem 20. stoletju v različnih etapah iztekel v korist Slovencev, toda vmes je med nami pogostokrat zavel dvom zaupanja v soseda, sočloveka. Tudi sprva trdno enoten tabor slovenskih narodnjakov v Celju je že pred prvo vojno razpadel na katoliški in liberalni tabor, pripadniki ene in druge struje pa so energijo usmerjali v iskanje dlake v jajcu, zgolj zato, da dokažejo svoj prav.
Zgodovinarji naj bi sodobnikom poskušali predstaviti sliko preteklosti na način, da jo bodo razumeli. Očitno to nikjer na svetu ne uspeva najbolje, saj se iz zgodovine nič ne naučimo. Ljudje v njej ne iščejo razumevanja, raje z njo streljajo in se obkladajo z argumenti v svojo korist. Kot da ni več prostora za dialog in učenje. Še več, tudi javni dialog včasih izgublja kompas, saj po eni strani vedno bolj temelji na politični korektnosti, po drugi pa se opira le še na vejice in pike zakonodaje, ki še največje pravne strokovnjake bega in med sabo prešteva. To žal postaja normativ realnosti in komaj kdo išče in želi najti iskreno pot pogovora, kako izboljšati sobivanje in kako med nami krepiti enotnost. Zakaj šepamo, zakaj se spet razdvajamo, ko pa imamo politični okvir, v katerem se lahko vsi bolje izrazimo in uresničimo hotenja. Končno živimo v lastni državi, sami jo lahko usmerjamo, sami si lahko odmerjamo, kako in kakšne rezine kruha si odrežemo. Četudi so te bolj tanke, se zavedajmo, da je realnost v preteklih političnih sistemih bila taka, da smo le z iskanji pragmatičnih zavezništev prihajali do kakšne drobtinice več.
Spoštovane in spoštovani, imamo lastno državo, ki jo moramo končno prepoznati kot sistem, ki nam lahko omogoči boljše sobivanje, boljšo varnost in ob pravem pristopu tudi boljši standard za vse. Nocoj ob spominu na praznik državnosti bodimo hvaležni toku zgodovine in posameznikom, ki so Slovenijo v prelomnih trenutkih gradili, obranili in tudi utrdili v mednarodnih okvirjih. Skozi dobo odraščanja smo na vrednote, ki naj bi jih nosila, pogosto pozabili, zato se državljani tudi komaj zavedamo pomena praznika dneva državnosti. Na koledarju vseh državnih praznikov ta zaostaja v osebni in kolektivni pozornosti za čaščenjem drugih praznikov, ki jih je posvojila potrošniška mrzlica. Dan državnosti naj nas opomni na eno in edino lastno državo, imamo Slovenijo, v kateri smo večkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj, zmoremo enotnost. Še več, zmoremo tudi izraziti in pokazati sočutje, znamo biti strpni in tudi odprti do drugačnosti. Končno je zgodovina skozi tu porajajočo kulturo pokazala, da je ta prepišni prostor v drugačnosti tudi zrasel in se v njej oplemenitil. Zgodovina je polna protislovij in različnih pogledov, ne obremenjujmo se preveč z njo. Pomislimo, tudi Rimljani so na to območje prišli kot okupatorska vojska, pa jih danes častimo. Bolj kot preteklost raje kritično motrimo sodobni čas, iščimo skupne točke in v preteklost ne glejmo le skozi prizmo nadvlade, zmag, ampak predvsem skozi procese, kako smo na istem prostoru v stapljanju raznolikih kultur civilizacijsko in humanistično zoreli, kako smo v sobivanju gradili boljši svet, v katerem smo se med seboj razumeli in spoštovali.
Spoštovane, spoštovani, Slovenija kot samostojna država nam daje okvir, da se tu bolje izkažemo kot kdaj koli prej. Razumeti jo moramo kot danost in priložnost. Država ne pomeni le izkazovanja domoljubja, ki včasih zameji na turbofolk. Naša država tudi ni mit o tisočletnemu snu, ki je bolj plod politične retorike kot zgodovinske stvarnosti. Raje iščimo stvarnost tu, zdaj in med nami, iščimo resnico in odgovorno bdimo raje nad idejo, da smo država mi, da oblast ne izhaja, tako kot je bilo zapisano na srednjeveških listinah – od boga, temveč edino in samo iz nas in od nas. Politika pa je poslanstvo, ki naj bo v službi skupnih želja. Slovenija ne sme biti prostor za sebično izražanje in Slovenija naj ne bo polje uresničevanja interesov kapitala, ki zna sleherni danosti postaviti ceno in jo dati na trg. Dobro smo spoznali v zadnjih mesecih, da globalizacija ne prinaša le pozitivnih učinkov in da je državni okvir kvečjemu šibak korektiv silnim globalizacijskim tokovom – zato krepimo državo in zavedanje o njenem pomenu. Država naj bo vir izraza naše svobode in ne le vir, od katerega samoumevno le dobivamo in jemljemo. Ne zapravimo njenega ugleda s tem, ko jo postavljamo na borzo človeške sebičnosti, ki živi od sistema razprodaj in sezonskih popustov. Država ni naprodaj, še najmanj to, kar nas tukaj bivajoče dela in omogoča enakopravne, z vsaj približno enakim dostopom do znanja in zdravja, konec koncev do kulture in vseh virov življenja ter vsega, kar krepi naš duh in telo. Prav to nas dela najbolj odporne na mnoge prihajajoče izzive prihodnosti.
Vse najboljše, Slovenija!”
Na zgornji fotografiji prizor slovenosti ob razglasitvi slovenske neodvisne države, Tomšičev trg, 1991. (SI_ZAC/1395/004/0010_00011 Zbirka fotografij Sherpa)
Reportažni zapis proslave (TV Celje)