Zgodovinski arhiv Celje – Hiša pisanih spominov

Spoštovani gospod župan, Celjanke, Celjani, zaposleni in samozaposleni v kulturi, vsi, ki vas kultura v najširšem pomenu besede zadeva ali pa bogati, dober večer. Najlepša hvala za izkazano priložnost, da ob kulturnem prazniku spregovorim. Več je izhodišč, preko katerih bi se lahko obrnil na vas. Lahko bi se polotil zadeve s strani kulture, ki je institucionalizirana v okviru naših celjskih zavodov. Izhodišč, verjemite, ne bi zmanjkalo. A naj se tokrat zadeve vendarle polotim kot nekdo, ki se je v Celje preselil. Kot Primorec, zaveden Primorec, a vendarle tudi Celjan.

Sploh se ne spomnim, kdaj sem bil prvič v Celju. Bilo je enkrat v devetdesetih prejšnjega stoletja, sliši se zelo daleč, ko sem prvič hodil prav po Prešernovi, bežno se tega spomnim, a vem, da mi je bilo takrat mesto všeč, bilo je živahno, butično. Imel sem čuden občutek, da se bom sem še vrnil. Vem, da sem se nekje zalotil celo v tej misli, možnosti, dvomu. A tega si gotovo nisem predstavljal na način, kot se je to zgodilo kakšno desetletje kasneje. Pač, življenje gre svojo pot, nas pa, včasih se zazdi, kdaj kar odbija kot biljardne krogle sem in tja. Rad bi vam povedal, da se v Celju dobro počutim, da ima mesto kar nekaj možnosti, da je ravno prav enostavno, hkrati pa tudi raznoliko, nudi to in ono. Marsikaj sem že odkril, kaj tudi že bolj intenzivno kot marsikateri domačin, vem pa, da me nekaj tega tudi še čaka. Skratka, v Celju mi ni hudega.  Gotovo je k temu občutju pripomoglo malo mojih lastnosti, zagotovo pa ima veliko opraviti na tem tudi lastnost vas, ki tu v mesto ob Savinji živite.

Svoje prijatelje sem našel po večini prav v vrsti tistih, ki jim je kultura blizu in ni čudno, da sem se v to celjsko kulturno pajčevino ujel. Ko govorim o kulturi pa pravzaprav ne mislim na kulturo, ki nas nagovarja iz medijskih rubrik, ki se tičejo po eni strani umetnosti po drugi pa dostopnosti kulturne dediščine. Vse prej kot to. Kulturo moramo razumeti in dojemati veliko širše. Kulture se moramo posluževati kot vrednote, ki naj vodi medčloveški odnos in spodbuja razumevanje. Kultura je nekaj, kar je med mano in tabo, med nami. Delo, ki se ga trudimo opravljati delavci v kulturi pa je lahko le medij in spodbujevalec boljšega medsebojnega razumevanja in predvsem spoštovanja. Na kulturo tako pričnimo gledati ne kot na nekaj, kar se dela in ustvarja znotraj zavodov, društev in posameznih ustvarjalcev, temveč kot na nekaj, kar naj to presega in se dotika in dotakne vsakogar od nas, ki si delimo isti prostor in čas.

Ta čas in prostor pa si delimo zelo različni ljudje. Sam lahko zatrdim, da Primorce v Celju lepo sprejemate. Nanje gledate sicer precej stereotipno, kot da bi bil vsak od tam odprt in veseljak, čeprav to nikakor ne more držati. Ni bilo vselej tako. V času po prvi vojni, ko v mestih spodnještajerskega nemškega trdnjavskega trikotnika zazeva prva nemška vrzel, so številni Primorci, ki so bežali pred fašizmom, svoj dom našli prav na Štajerskem. Pravzaprav so bili ti Primorci najbolj nacionalno zaveden in izobražen sloj, a so jih kljub temu mnogi sprejeli s skepso. Svoj dobri namen so morali dokazati, čeprav so na koncu precej homogenizirali narodno sestavo prebivalstva. Tudi številne Celjanke in Celjani ste po prednikih prišleki, mnogi med vami tudi s primorskimi priimki.  Pomembno se mi zdi, da bi tako kot Primorce danes sprejemali vsakogar. Ne le tolerantnost, temveč odprtost za drugačnost v vsakem primeru naj postane celjska kulturna norma, ki lahko naše knežje mesto le obogati. In zvezde v celjskem grbu bodo še bolj zasijale.

Kultura torej kot standard odprtih medčloveških odnosov. Zdi se, da to sporočilo postaja vedno bolj aktualno. Vsak dan bolj se srečujemo s tem, da je odraz sodobnega sveta tudi odtujenost sočloveka na eni strani, na drugi pa do narave. V teh dneh smo posebej soočeni s tako bolečino. V razmišljanje o tem nas ne silijo le naravne katastrofe. Predvsem medčloveški odnosi v bolj urbanih sredinah so v nasprotju s tistimi na podeželju veliko bolj odtujeni. Za sosedove probleme nočemo vedeti, niti se vanje vmešati. Bolj udobno je tako. Po svoje zaskrbljujoč del sodobne urbane kulture je ta, da šele naravne katastrofe pričnejo v nas buditi občutke solidarnosti.

Kulturo, v kateri je Prešeren nazdravljal »edinosti, sreči, spravi« in v Zdravljici izrazito izpostavljal kolektivni duh in medsosedske odnose, ki naj temeljijo na miru in spoštovanju pa so močno načeli tudi novi globalni družbeni trendi. Posledica novih tehnologij, vedno znova posodobljenih aplikacij nam življenje dela sicer udobno, a vedno bolj bliskovito in hitro, takšno, da se zalotimo kdaj v manjvrednostnem občutku, kako smo vedno v zaostanku. Moram še to, moram še ono,  nihče si ne more privoščiti, da bi ostal posebnež, za kačami. Ta razvoj pa hkrati to družbo dela vedno manj potrpežljivo, vedno bolj smo živčni in nestrpni. Ob nakupih, pred okenci na poštah, bankah, postajah nismo več pripravljeni čakati, saj to vse lahko storimo tudi drugače. Vse hočemo takoj in zdaj. Skoraj vse lahko že uresničimo preko žepnih zaslonov na dotik ali preko klika, dveh. Ko zadeve ne delujejo pride do kolapsa, družba pa se bori na pragu nevrotičnosti. Postali smo nemočni ujetniki časa in prostora. A tehnološki napredek melje dalje in nam ne le olajšuje dejanj. Tako imenovani nevromarketing vdira že v naše možgane in poskuša vplivati že na fazo našega odločanja.

In kaj ima s tem kultura? Kultura, ki se manifestira v dejanjih posameznikov in institucij, temu težko konkurira. Pravzaprav so kulturni ustvarjalci iz kreativcev in ustvarjalcev trendov preteklih stoletij postali v veliki meri le še sledilci tem tehnologijam.

Če smem ošvrkniti le področje arhivov, lahko rečem, da razvoju s težavo sledimo. Vsekakor pa bi bilo precej bolj smiselno, če bi se arhivi danes ukvarjali s problemi dolgoročne hrambe gradiva, ki nastaja v elektronski obliki, kot pa s tem, da je stroka prisiljena spuščati se v polje političnih interesov. Jasno, kot zgodovinar moram zagovarjati odprtost arhivov, a javnosti mora postati končno jasno, da problemi ne nastajajo tam, kjer se podatki hranijo, temveč tam, kjer se interpretrirajo. Žal smo z leti in bliskovito zamenjavo tehnologij nosilcev in formatov ogromno gradiva tudi že izgubili. Baze podatkov pa se namesto v varovanih arhivih zbirajo tam, kjer je kapital in visoki interes,  ki anonimnost in integriteto slehernika lahko kupuje. Ko nam takšne informacije razkrije žvižgač  je cel planet šokiran, a že trenutek kasneje gre karavana dalje, kot bi se ves svet na to požvižgal.

Malo je znano, da se tudi zapuščina žvižgača Prešerna, ki je namesto s tviti na probleme sodobnega sveta opozarjal s pesmijo, zelo slabo ohranila. Redkokdo je to kdaj izpostavil, ne glede na to, kako veliko vlogo je Prešern odigral v procesu nacionalne emancipacije slovenstva. Nihče se ne vpraša, kaj vse bi bilo mogoče in kaj vse bi lahko še črpali iz osebne zapuščine pesnika, njegovih zapisov, ko bi se ohranilo kaj več od tega, kar je bilo nekoč izdano le v tiskanem gradivu. Brezčasen um, kakršen je bil, bi nam bil gotovo navdih tudi skozi kateri drugi zapis. Žal tega ni in vidimo, kakšna škoda se narodu zgodi, ko pozabi na zapise, ki imajo ne le pravni značaj, ampak predvsem potencial, ki krepi kreativnost v ljudeh, v sodobnikih, v katerem koli času in prostoru se slednji že najdemo.Kulturni praznik bo v naslednjih dneh lepo sovpadel tudi z največjo fizkulturno globalno manifestacijo.  Ob olimpijskih igrah nas bodo poskušali poročevalci prepričevati, da je šport tisti, ki Slovence najbolj združuje. Ni dvoma v tem, da nas uspehi razbremenijo in tudi dajejo navdih, je pa res da športniki do njih vedno bolj prihajajo zgolj in samo po svoji lastni zaslugi in po zaslugi tehnologije, ki jih podpira. Šport je brez dvoma eden najpomembnejših izumov moderne dobe, predvsem ko govorimo o njegovem vzgojnem pomenu v fazi odraščanja pa tudi v fazi prostočasnega sproščanja stresa vseh generacij. Dejstvo pa je, da je vrhunski, olimpijski šport, ki se izpostavlja kot ideal, slab model za dejavnost v kulturi. Metoda vrhunskega športa usmerjena v doseganje rezultata za vsako ceno se v življenju slehernika ne more izkazati za najboljšo. Za zlato medaljo je prostor le za enega. Kultura, ne le tista s strani zavodov ali posameznih ustvarjalcev pa mora biti dostopna vsem. Kultura, kot sem izpostavil, tista, ki se tiče medčloveškega odnosa in spoštovanja njegove enkratnosti in enakopravnosti. Vrhunski šport pa je bolj kot karkoli drugega pokazatelj neenakosti. Tam ni nedotakljivosti, za odvzem protidopinškega testa športnika lahko zmotijo kadarkoli in kjerkoli, pogosto jih kar sredi noči mečejo s postelje. Športniki brez zaščite na to morajo pristati, ker je šport pravzaprav poligon, kjer se liberalni kapitalizem odraža v najbolj kruti sliki. Mentaliteta v težnji po rezultatu za vsako ceno se v kulturi, upajmo, nikoli ne bo udomačila na enak način, četudi jo že spremljamo. V tveganja za svoje telo se spuščajo nekateri umetniki; zavodi, društva in posamezniki, ki bi se morali dopolnjevati pa že tekmujejo med seboj. Še huje je, ker kulturniki med seboj ne bijejo le boja za prestiž, ampak bijejo celo boj za svoj obstoj. V kulturi bi tekmovalnost morala odpasti, kultura naj bo odnos, ki odraža vrednote medčloveškega spoštovanja. Če v športu kritiko modernizma komaj zaznamo, jo mora kultura izpostavljati. Moto višje, hitreje, močneje, iskanje mej, vsesplošno priseganje na izmerljive, normirane in kvantitativne rezultate ne sme postati vodilo delovanja sodobne kulture.

V tem svetu, ki tako izrazito izpostavlja konkurenčnost in kjer poteka vsakdanja športna tekma za preživetje, se zato nocoj vprašajmo, če bi danes Prešernu sploh uspelo? Njegova zanimiva življenjska zgodba je hkrati tudi aktualna. Kar petkrat je neuspešno kandidiral na javnih razpisih za samostojno advokaturo, kar 14 let je delal kot odvetniški pripravnik. S šesto prošnjo je uspel, a mu vendar še vedno vsako leto posvečamo kulturni praznik. Prešeren danes brez podpore okolja ne bi uspel. Zato je pomembno, zelo pomembno, da krepimo institucije, ki za kulturne vsebine skrbijo. V tem času še toliko bolj. Zelo pomembno je, da podpremo posamezne ustvarjalce in krepimo društveno in tudi ljubiteljsko kulturo. Podpore na kulturnem področju so danes potrebni, po športno, tako profesionalci kot amaterji. Naj postane tudi Prešeren model našega olimpijskega junaka.

Prijetno praznovanje kulturnega praznika voščim in privoščim prav vsem. Praznujmo ga prešerno in z mislijo, da nam je prav kultura v vseh pomenih njene besede na sončni strani Alp dala temelj, da smo tu kot narod stali in obstali.

Dr. Borut Batagelj (Zgodovinski arhiv Celje)
Celje, Narodni dom, 6. 2. 2014