»Kaj vse preživi človek!« Pred 30 leti na »surfu« od Ulcinja do Ankarana
Zgodovinski arhiv Celje pripravlja skupaj s celjskim Kinom Metropol, v soboto, 13. oktobra 2012, ob 20. uri, v Kinu Metropol poseben tematski večer, na katerem bomo obeležili tridesetletnico prav posebnega podviga. Poleti leta 1982 so štirje drzni jadralci uresničili velikopotezni načrt in na jadralnih deskah prekrižarili celotno tedanjo jadransko obalo od Ulcinja do Ankarana. V programu si bomo – med drugim – po tridesetih letih prvič premierno ogledali filmske posnetke tega podviga.
Junaki avanture so bili štirje jadralci, Celjani Vlado Nendl, Rudi Kajtner in Zdravko Konda ter Ljubljančan Tine Guzej. Na progi sta jih spremljala v polepljenem sponzorskem kombiju in manjšem gumenjaku še Drago Horvat in Matjaž Kralj. Iz zapisov »surferja« in novinarja Tineta Guzeja, ki je pisal za Teleks, tednik časopisne hiše Delo, ki je avanturo ob številnih drugih podpornikih organizacijsko podprla, izvemo, da je bil podvig poln avantur.
Zdravko Konda je arhivu predal gradivo o maratonu Ulcinj-Ankaran na jadralnih deskah leta 1982.
Že sam začetek ni bil nič kaj obetaven. Po dolgi poti do izliva reke Bojane, kjer so vrgli deske v morje, jih je pričakalo brezvetrje, a visoki valovi ob čudoviti ulcinjski peščeni plaži. Prve štiri dni so v morju bolj stali in mestoma celo veslali. 36 ur na deskah, a komaj 67 opravljenih kilometrov. Težave z opremo pa sta imela tudi spremljevalca. V lovu za njimi so bili kasneje tudi miličniki, ki so prisluškovali pogovorom preko kratkovalovne postaje, za katero bi morali imeti posebno dovoljenje, pa si ga niso pridobili. Potem je vmes le steklo in četverica je nanizala kar nekaj maratonskih etap. Na dan so bili tudi po 13 ur na deskah, v enem dnevu pa so prejadrali kar 71 kilometrov. Guzej je za Teleks napisal:
»Naše bolj ali manj razvajene roke zdržijo pravzaprav veliko več, kot bi tudi sicer pričakovali. A ne le to – smo nekakšni zdravniški fenomeni. Škoda, da nimamo s seboj zdravnikov, saj bi kdo lahko na podlagi naših izkušenj in načina našega življenja napisal uspešno doktorsko disertacijo in bi postavil celo znanost na glavo! Na surfih prestojimi vsak dan po deset ur, do večera marsikdaj ne pojemo ničesar. Da bi nadoknadili zgubljene prve dni, zajemamo veter v jadra že kmalu po svitu, z desk stopimo šele ob mraku, vmes damo v usta malo ali skoraj nič jedače , spijemo le nekaj požirkov Lekovega olimpika in Krkinega maratonika. Prve dni pa smo pili kot žolne. Čeprav doslej nikoli nisem pil morske vode, zdaj skoraj ne morem brez nje. Kadar ni čolna v bližini, a imam suho grlo, zajemam v dlan morsko vodo in se z nekaj požirki odžejam. Vse skupaj pa je pravzaprav res nelogično. Za zajtrk ni časa, saj zadnje dneve vedno startamo že ob petih, šestih ali najpozneje ob sedmih, na deskah pa stojimo najpogosteje do večerne bonace. Kljub naporom, ki so veliki, tako ob brezvetrju kot ob močnem vetru, saj vedno garajo vse mišice, niti nismo lačni in žejni. Zato pa si zvečer privoščimo obilno večerjo in pivo, pivo, pivo … Vsak večer ga je vsaj dve, tri steklenice preveč. Očitno zvečer nadoknadimo pomanjkanje prehrane čez dan. Še najbolj pa je zanimivo to, da najdemo vsak dan za spanje le kakih pet, šest ur. Na kratko: spimo malo, jemo skoraj nič, na vročem soncu smo pol dneva, pijemo zelo malo, a le zdržimo vse napore, ki še zdaleč niso majhni. Očitno smo bolj trpežni od najbolj trpežnih živali. Kaj vse lahko preživi človek!«
A to še ni vse. Vmes jim ni bilo čudno, da so izpustili nogometni mundial, ampak skoraj pozabili tudi na rojstne dneve dveh med jadralci, enemu pa se je med podvigom celo rodil sin. Ob rojstvu sina pa avanturist menda ni jadral, ampak s tovarišem blodil po zaraščenem in prepadnem Cresu, potem ko je iskal pomoč, ker je spremljevalnemu gumenjaku zmanjkalo goriva na odprtem morju, zvezo s kombijem, ki jih je spremljal s celine pa so izgubili. Za tak podvig moraš biti tudi naiven, so se gotovo strinjali udeleženci, ki bi gotovo tudi priznali, da so imeli na jadralnem maratonu tudi precej sreče. Zdravko Konda je z desko le za nekaj deset metrov ubežal dinamitu, s katerim so Dalmatinci lovili ribe, fantje pa so nevede zajadrali celo skozi zaprto območje. Medtem ko so poslušali topovske salve, sploh niso vedeli, da so pri Rogoznici zapluli na območje, kjer je jugoslovanska armada imela vojaško vajo.
S progo, ki v ravni črti meri približno 1000 kilometrov, v resnici pa so jih z žuljavimi rokami v spremenljivem vetru prekrižarili gotovo več kot 2000, so jadralci opravili v 26 dneh. Povprečno so fantje na deskah vsak dan preživeli približno 9 ur.
Kliping
Delo