Historia: zgodovina celjske gimnazije od leta 1809
Ob koncu leta 2023 prihaja med bralce knjižna novost, ki sta jo založila Zgodovinski arhiv Celje in I. gimnazija v Celju. Monografija z naslovom Historia : zgodovina celjske gimnazije od leta 1809 je bralcem dostopna preko spletne trgovine, v nadaljevanju pa vam predstavljamo nekaj poudarkov iz nastajanja ter opisa knjige ter zgodovine celjske gimnazije.
Na kratko o gimnaziji
Celjska gimnazija je bila ustanovljena leta 1808. Do leta 1849 je bil učni jezik latinski, pozneje pa nemški. Na gimnaziji so poučevali ali jo obiskovali številni pomembni možje in žene s celjskega in tudi širšega slovenskega območja.
Prvo stavbo za potrebe gimnazije so zgradili leta 1812 in je služila svojemu namenu vse do leta 1919. Leta 1895 so v parlamentu in v poslanski zbornici razpravljali o vprašanju slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji. Z odlokom ministrstva za prosveto so bile leta 1895 odobrene slovenske vzporednice – s šolskim letom 1895/96 k prvemu razredu in postopoma v naslednjih letih še k ostalim trem. Leta 1897 je bila Državna nižja gimnazija ukinjena, njeni razredi pa so prišli v okvir nemške gimnazije in delovali kot samostojni razredi z nemško-slovenskim učnim jezikom. Leta 1918 je bila kot učni jezik vpeljana slovenščina, nemščina pa je postala obvezen predmet. Učenci slovenske narodnosti so tvorili temeljne razrede državne gimnazije, učenci nemške narodnosti pa so ostali v samostojnih nemških razredih v okviru gimnazije; ti so delovali samo pol leta. Gimnazija se je po izselitvi vojske iz gimnazijskega poslopja končno preselila v tik pred prvo svetovno vojno zgrajeno šolsko zgradbo, ki tudi po 110 letih od izgradnje še vedno služi svojemu namenu. Leta 1940 se je zavod razdelil na prvo in drugo gimnazijo – pouk je potekal izmenično, v načrtu pa je bila tudi gradnja dveh gimnazijskih poslopij. Načrte je prekinila druga svetovna vojna, število dijakov pa je med vojno padlo s 1419 na 339. Po vojni je število dijakov ponovno raslo. V letih 1958–1966 je na gimnaziji delovala večerna gimnazija. Z usmerjenim izobraževanjem je gimnazija v začetku osemdesetih let postala Srednja družboslovna šola in je kot taka delovala do leta 1990, ko je kot ena prvih znova postala gimnazija. Dokončno je izobraževanje v splošnih in strokovnih gimnazijah uredil Zakon o gimnazijah leta 1996. Gimnazija ima danes več programov, poleg splošne gimnazije ima še klasično (od 2001) in umetniško gimnazijo glasbene smeri (od 1999; skupaj z Glasbeno šolo Celje), na šoli pa že od leta 1990 kot modificirana splošna gimnazija s poudarkom na športu delujejo tudi športni oddelki.
Gimnazija v arhivu
Zgodovinski arhiv Celje hrani obsežen arhivski fond I. gimnazije v Celju, ki obsega nekaj manj kot 20 tekočih metrov (to je skoraj 200 arhivskih škatel!) gradiva iz obdobja 1808–2020, s to izdajo pa nadaljuje svojo tradicijo publiciranja gradiva, ki ga hrani in je še posebno zanimivo in pomembno za okolje, v katerem deluje. Pred leti izdani razširjeni inventar arhivskega fonda I. gimnazija v Celju, obogaten z objavami posameznih dokumentov (Ivanka Zajc Cizelj, I. gimnazija v Celju 1808-1975; 2005) je v javnosti doživel izreden sprejem in je že razprodan, tokratna izdaja gimnazijske kronike pa osvetli same začetke srednjega izobraževanja v Celju.
Publikacija, ki prihaja med nas, je izvrsten vir za lokalno in širšo (deželno – štajersko) zgodovino in plod vzornega sodelovanja Zgodovinskega arhiva Celje in I. gimnazije v Celju ter truda posameznikov, ki so vsak po svoje prispevali k temu, da nam po 200 letih ponovno spregovorijo glasovi, ki so krojili življenje na eni izmed najstarejših gimnazij na Slovenskem, ter dogajanje v Celju in okolici.
Kronika, ki pokriva obdobje med letoma 1809 in 1890, je v začetnem delu (do leta 1826) pisana v latinščini, zato smo k sodelovanju pritegnili profesorja na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, celjskega rojaka prof. dr. Mateja Hriberška, za prevod iz nemščine, opombe in uvodna poglavja je poskrbel dr. Aleksander Žižek, arhivski svétnik iz Zgodovinskega arhiva Celje, spremno študijo o kronikah (in kronistih) skozi čas pa je prispeval nekdanji dijak I. gimnazije v Celju, prof. ddr. Igor Grdina, znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter profesor na Almi Mater Europea.
Prevod kronike spremlja kritični aparat z več kot 400 opombami – beležkami o omenjenih osebah, pojasnili o dogodkih ter uvodno besedilo o ustanovitvi gimnazije, okoliščinah njenega delovanja v obravnavanem obdobju ter posameznih vidnejših ljudeh, povezanih z njo. Lažjemu iskanju po besedilu je namenjeno osebno kazalo, original pa predstavljajo še fotografije Tomaža Črneja in izčrpen opis.
Nekaj za pokušino
Gimnazijski kronisti 19. stoletja so bili mnogo več kakor suhoparni zapisovalci dogodkov in statistike, o čemer pričajo tudi naslednji citati:
“Prvega marca so se Celjani razveselili prihoda gospoda grofa Rajmunda Auersperga, svétnika cesarsko-kraljevega gubernija [… ], ki mu je Najvišji Vladar zaupal upravljanje tega okrožja. Ta je ob prvem prihodu v naše šole ne le z darovi za marljive dijake, ampak tudi z očetovsko grajo slabih dijakov pokazal očetovsko srce do studiozne mladine in je vse, ki so se po izteku prvega polletja veselili najvišje ocene iz katerekoli izpitne snovi, obdaril z nagrado.” (1812)
“Pogledal je Franc nate, Celje staro,
svet’ izrekel blagoslov,
odprl tempelj muzam,
poklical mlade vanj.” (1818)
“Letos poleti je vladala nenavadna vročina in suša, vino je bilo letos epohalno.” (1833/34)
“V blagoslovljeni povezavi z mestno občino je bila tudi velikodušnost lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška, ki je za nabavo učil namenil 1000 goldinarjev konvencijske veljave, ki jih je deponiral pri opatu Matiji Vodušku.” (1850/51)
“19. maja je s svojim milostljivim obiskom gimnazijo počastila nj. ekscelenca gospod štajerski deželni namestnik, baron von Kübeck, in bila tako dobra, da si je ogledala vse šolske prostore ter opazila njihovo nezadovoljivost in nezadostnost.” (1875/76)
“Najbolj nepozaben dan šolskega leta je bil 11. julij, ko je mesto Celje s svojim obiskom osrečilo nj. veličanstvo, naš premilostni cesar. Ker je nj. veličanstvo blagovolilo ostati tukaj samo dve uri, mestne izobraževalne ustanove nismo bile deležne njihovega osrečujočega obiska.” (1883)